Zaradi stalnih težav s hrbtom sem leta 2004 začela obiskovati vodeno vadbo plavanja. Osebni zdravnik mi je svetoval, da bi s plavanjem okrepila nekatere hrbtne mišice, ki se jih pri ostalih vadbah ne. Priključila sem se skupini, ki jo vodi Bojan Šmid, športni pedagog in trener plavanja. Na začetku so bili v skupini skoraj sami moški in šele na koncu prve sezone so mi povedali, da trenirajo za triatlon. Začeli so me prepričevati, naj poskusim še jaz, a se nisem dala prepričati.

V sezoni 2005/2006 sem se končno odločila, da poskusim. Treninge sem obiskovala ob torkih in četrtkih, v zimski sezoni še spinning oz. skupinsko vadbo na statičnih kolesih in delala sem na moči. Ko so se temperature zvišale, sem začela še zunaj teči in se tudi usedla na kolo. Na svoj prvi triatlon sem se podala z gorskim kolesom, katerega sem obula v najbolj možne tanke gume, ki so jih obroči dopuščali. Kar bo pa bo! Šla sem z namenom, da preskusim sebe, če sploh zmorem povezati plavanje, kolesarjenje in tek, tri povsem različne načine gibanja in premagovanja razdalje. Glede na to, da je v Sloveniji ogromno rekreativnih tekaških in kolesarskih prireditev, so vsi triatloni, ali vsaj njih večina, tekme slovenskega pokala in niso rekreativne. V zadnjih letih se pojavljajo triatloni za vsakogar, ki pa so krajših razdalj.

Na Ptuju, kjer je vsako leto prvi triatlon v državi, se plava v zunanjem, olimpijskem bazenu Term Ptuj. Spominjam se, da smo leta 2006 v bazen skočili v oblačnem vremenu, 100 metrov pred koncem plavanja, je že deževalo. Zlezla sem iz bazena ter stekla proti menjalnemu prostoru, kjer je bilo kolo. Ker triatlonskega dresa nisem imela, sem čez mokre kopalke potegnila kolesarske hlače, majico, na glavo poveznila čelado in obula kolesarske čevlje. Kolo je potrebno prijeti za roge in ob telesu odpeljati do črte, kjer je bil začetek kolesarskega dela.

Pred štirimi leti je bila pot speljana skozi naselje, ki poteka vzporedno s toplicami. Proga je bila zahtevna, precej ovinkov, mislim da celo dva lesena mostička. Ves čas je padal dež, vmes tudi toča, a mi smo kar kolesarili. Ozračje je bilo sicer precej soparno, zato kakšnega mraza ni bilo čutiti; če izvzamem moje roke, ki so že tako občutljive na nižje temperature. Ko sem po 20 kilometrih zapeljala nazaj v menjalni prostor in se začela sezuvati in obuvati tekaške čevlje, ki so bili napiti vode, si nikakor nisem uspela zavezati vezalk. Ja groza! Prsti so bili ledeno mrzli. Odtekla sem še tistih pet kilometrov in prestopila ciljno črto. Srečna, da mi je uspelo. Rezultat ni bil kdo ve kaj, a v danih naravnih in tehničnih okoliščinah, je bilo to največ, kar sem lahko storila. Tekmovala sem sama s seboj in zmagala.

Naslednje leto sem se pripravila precej bolje, razlika je bila pa tudi v kolesu, saj sem tekmovala s cestnim kolesom, ki je bistveno hitrejši, saj ima povsem drugačna prestavna razmerja kot gorsko kolo. Cilj, ki sem si ga zastavila je bil, da bi bil rezultat boljši kot leto prej. Nekaj tekmovalnosti pa le je v meni, a se zavedam svojih zmožnosti. Tekmovanje je potekalo v lepem, sončnem, vročem vremenu. Še danes ne vem, kaj mi je bilo, da sem se na kolo podala brez bidona z vodo. Verjetno sem bila prepričana, da za tistih 20 kilometrov jo pač ne rabim. Nazaj v menjalni prostor sem se pripeljala s suhimi, sprijetimi usti, ogenj bi lahko bruhala iz njih. Nataknila sem tekaške copate in začela teči, ter se ustavila pri prvi okrepčevalnici. Dobesedno ustavila in popila kozarec vode.

Čudovita tekaška proga poteka od Term do prvega mostu čez Dravo, potrebno pa je preteči dva kroga. Ko sem imela za seboj četrtino poti, sem opazila, da se mlajši tekmovalki pred menoj približujem. In to v teku, ki ni ravno moja disciplina in ki mi ni pretirano pri srcu. A tečem. Ko sva se skoraj ena za drugo podali v drugi krog, sem jo kmalu prehitela in tako je ostalo do konca. Bilo mi je izziv jo prehiteti, ker sem vedela, koliko je trenirala, saj je njen oče eden od naših uveljavljenih triatloncev. Končni rezultat je bil neizmerno boljši od tistega izpred enega leta. Potem pa sem to svojo aktivnost postavila rahlo v kot, saj me je leta 2008 pot odnesla v Nepal. Ko so se oni potili na Ptuju, sem jaz zrla v ostenje Čo Oja, Everesta, Lhotseja, Nuptseja itd.

V lanskem letu sem se vrnila na Ptuj. Konkurenca deklet je bila še večja kot kadarkoli prej. Proga je vsako leto skoraj enaka, z minimalnimi spremembami. Ponovno mi je uspelo izboljšati rezultat, čeprav sem skoraj dušo spustila. Ko sem zapustila menjalni prostor in začela s tekaškim delom, sem se ponovno ustavila, da bi popila kozarček vode. In glej ga zlomka! Pogoltnem požirek, ostalo vodo pa zlijem po laseh in požirek mi je zletel direktno v sapnik. Groza! Hlastanje za zrakom, kašljanje, občutek, da so se mi izbuljile oči. Končno sem le zadihala in počasi začela teči. Tekaški rezultat je bil moj najslabši do tedaj, a tolažilo me je dejstvo, da je bil skupen čas najhitrejši do takrat.

Letošnjemu nastopu na Ptuju sem se odpovedala; imam se pa namen vrniti prihodnje leto, če me seveda ne bo odneslo na kakšen drug konec sveta.

Gorništvo, kolesarjenje, tek, plavanje, košarka; veliko aktivnosti, ki so mi blizu, s katerimi se rada ukvarjam. Ampak, če bi morala izbrati le eno med njimi, bi bilo to vsekakor gorništvo. V višinah, v skali, na ostrih grebenih, najdem svoj mir, svojo svobodo. Samo da je "frišen luft"!